Dedovanje poslovnega deleža v družinskem podjetju – davčni vidik

Dedovanje poslovnega deleža v družinskem podjetju - davčni vidik

Znanje o dedovanju, ki zajema tudi dedovanje poslovnega deleža je pomembno predvsem z vidika določanja sorodstveno povezanih oseb, ki jim zakon daje poseben status, kar lahko prispeva k opredelitvi najožjega kroga sorodstvenih povezav, ki določajo pomen pojma »družinsko podjetje«. Obdavčitev dedovanja poslovnih deležev predstavlja tudi enega od najbolj izpostavljenih zavirajočih dejavnikov pri prenosu družinskega podjetja, na kar opozarja tudi Resolucija Evropskega parlamenta o družinskih podjetjih v Evropi.[1]

Davčne vidike dednopravnega prenosa poslovnega deleža obravnava Zakon o dohodnini (ZDoh-2). Ta v 95. členu, ki obravnava primere neobdavčljive odsvojitve kapitala, določa, da se za odsvojitev kapitala ne šteje prenos kapitala preminule osebe na dediča, volilojemnika ali osebo, ki ju nadomesti po predpisih o dedovanju, ali na drugo osebo, ki uveljavlja kakšno pravico iz zapuščine zaradi smrti fizične osebe.

Navedeno določbo je potrebno razumeti tudi v kontekstu Zakona o davku na dediščine in darila (Uradni list RS, št. 117/06, ZDDD), ki tudi osebam, pri katerih v skladu s 95. členom ZDoh-2 velja status neobdavčljive odsvojitve kapitala v primeru dedovanja, nalaga obveznost plačila davka na dediščine in darila.

Skladno z 9. členom ZDDD je tega davka oproščeno darilo ali dediščina, ki jo prejme dedič ali dedinja prvega dednega reda oziroma obdarjenec ali obdarjenka, ki je izenačen z dedičem prvega dednega reda. Gre torej za zapustnikovega zakonca, otroke, posvojence, vnuke in pravnuke. Skladno z 2. odstavkom 9. člena ZDDD so z navedenimi osebami izenačeni zet, snaha, pastorek in dedič ali obdarjenec, ki je živel z zapustnikom ali darovalcem v registrirani istospolni partnerski skupnosti.

Na zanimivo vprašanje svaštva v zunajzakonski skupnosti je bilo za potrebe uporabe v kontekstu ZDDD oblikovano naslednje pojasnilo Finančnega urada Republike Slovenije (FURS, št. 4222-8/2014-1 (01112-01), 19. december 2014): »Svaštvo je vez med možem in ženinimi sorodniki oziroma med ženo in moževimi sorodniki in je vezano le na obstoj zakonske zveze, zato svaštvo v zunajzakonski skupnosti ni možno, kar pomeni, da svaštvo traja od sklenitve zakonske zveze pa do prenehanja zakonske zveze. Svaštvo v zunajzakonski skupnosti ni možno tudi v primeru, da bi bilo mogoče z zadostno verjetnostjo utemeljiti obstoj zunajzakonske skupnosti. Zunajzakonska skupnost ima enake pravne posledice kot zakonska zveza, ampak le v razmerju med njima (po Družinskem zakoniku), na drugih pravnih področjih pa ima zunajzakonska skupnost pravne posledice le, če zakon tako določa. Razmerje svaštva praviloma nastane s sklenitvijo zakonske zveze in tako ni nikjer podlage za tolmačenje, da se svaštvo lahko upošteva tudi v primeru zunajzakonske skupnosti.«

Sorodniki darovalca ali prenositelja, ki so izven kroga oseb (odnosov), ki jih zakon iz obveznosti plačila davka izvzema, plačujejo obveznosti iz naslova davka na dediščine oz. darila po stopnji, ki se glede na vrednost dediščine ali darila giblje od 5 %– 14 % za sorodnike II. dednega reda (starši, bratje, sestre in njihovi potomci), 8%– 17% za sorodnike III. dednega reda (dedi in babice) ter 12 %– 39 % za sorodnike III. dednega reda in druge osebe, ki so prejemniki daril.

Za dedovanje poslovnega deleža je z vidika urejanja odnosov v družinskih podjetjih je pomembna tudi določba 11. člena ZDDD, ki ureja položaj odstopa dednega deleža sodediču. Tak pomemben primer bo nastopil takrat, ko se bosta dediča npr. dogovorila, da samo eden od njiju nadaljuje podjetniško dejavnost. Če davčni zavezanec odstopi svoj dedni delež sodediču, se plača davek ob prenosu premoženja samo enkrat, tako da se oprosti plačilo davka tistemu dediču, ki je prvi prejel dediščino, davek pa se odmeri glede na razmerje med zapustnikom in dejanskim prejemnikom dediščine.

Predmet obdavčitve je tudi prejem premoženja na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju in darilne pogodbe za primer smrti. V 15. členu ZDDD določa, da mora zavezanec, ki je prejel premoženje na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju ali darilne pogodbe za primer smrti, to pogodbo prijaviti v 15-ih dneh od sklenitve pogodbe pri davčnemu uradu na območju, kjer je to premoženje ali kjer je zavezanec vpisan v davčni register. Davčno napoved za odmero davka mora zavezanec vložiti v 15-ih dneh od nastanka davčne obveznosti pri davčnem uradu, pri katerem je prijavil pogodbo o dosmrtnem preživljanju ali darilno pogodbo za primer smrti.

Pri pogodbah o dosmrtnem preživljanju in pri darilnih pogodbah za primer smrti nastane davčna obveznost na dan smrti preživljanca oziroma na dan smrti darovalca ali darovalke (6. člen ZDDD).

Opombe

[1] Glej preambula, točka G, ter točke 9., 25. in 34  Resolucije Evropskega parlamenta o družinskih podjetjih v Evropi.

Oddaj Komentar