Dedovanje poslovnega deleža v družinskem podjetju

Dedovanje poslovnega deleža v družinskem podjetju

Dedovanje poslovnega deleža ima lahko obliko oporočnega razpolaganja ali dedovanja na podlagi zakona.[1] Verjetno gre za najbolj pogost, gotovo pa najbolj naraven način prenosa poslovnega deleža na potomce ali druge družinske člane, ki jih določa zakon. V članku bom podrobnejše pregledal možnosti, ki jih daje zakon za primer prenosa poslovnega deleža »mortis causa«.

Dedovanje na podlagi zakona

Zakon o dedovanju (ZD) v 7. členu določa možnost dedovanja na podlagi zakona in oporoke. Krog oseb, ki so poklicane k dedovanju na podlagi zakona in jih je potrebno upoštevati pri opredelitvi pojma »družinsko podjetje«, je določen v 10. členu. Na podlagi zakona dedujejo po zapustniku njegovi potomci, njegovi posvojenci in njihovi potomci, njegov zakonec, njegovi starši, posvojitelj in njegovi sorodniki, njegovi bratje in sestre ter njihovi potomci in njegovi dedi in babice ter njihovi potomci. Kot zakonca dedujeta drug po drugem tudi moški in ženska, ki živita v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti. Dedovanje v istospolni partnerski zvezi ureja Zakon o partnerski zvezi.[2].Navedene osebe dedujejo po dednih redih, pri čemer dediči bližnjega dednega reda izključujejo od dedovanja osebe bolj oddaljenega dednega reda (10. člen ZD).

Nujni dediči

Izmed navedenih oseb so določene osebe t.i. nujni dediči. V krog nujnih dedičev sodijo pokojnikovi potomci, njegovi posvojenci in njihovi potomci, njegovi starši in njegov zakonec (25. člen ZD). Nujni dediči imajo pravico do dela zapuščine, s katerim zapustnik ne more razpolagati (26/1. člen ZD).

Če je prikrajšan nujni delež, se oporočna razpolaganja zmanjšajo, darila pa vrnejo, v kolikor je potrebno, da se dopolni nujni delež (34/1. člen ZD). Najprej se zmanjšajo oporočna razpolaganja, če nujni delež s tem še ni krit se vračajo tudi darila (35. člen ZD). Pomembno je tudi vedeti, da se vsakemu zakonitemu dediču vračuna v dedni delež vse, kar je na kakršen koli način dobil v dar od zapustnika, razen če zapustnik ne določi drugače (46. člen ZD). Ko govorimo o podaritvi poslovnega deleža, je pomembno razlikovanje med vrednostjo družbe ob pridobitvi in vrednostjo družbe v času dedovanja, ki je lahko znatno večja od tiste v času podaritve.[3]

Oporočno dedovanje

Druga oblika dedovanja je dedovanje na podlagi oporoke. Prednost oporočnega razpolaganja s poslovnim deležem je, da gre za enostaven način določanja bodoče usode imetništva poslovnega deleža. Ob tem prenosniku omogoča, da do konca svojega življenja obdrži popoln nadzor nad podjetjem.

Poleg navedenih oblik pozna zakon še oporoko, sestavljeno v tujini (69. člen ZD), oporoko, sestavljeno na slovenski ladji (70. člen ZD) ter oporoko sestavljeno med izrednim ali vojnim stanjem (71. člen ZD).

Predmet oporočnega dedovanja je vse ali del zapustnikovega premoženja (78. člen ZD). Oporočitelj lahko naloži kakšno dolžnost tistemu, ki mu zapušča koristi iz zapuščine, v oporoki lahko postavi tudi pogoje ali roke (82. člen ZD). Z vidika obvez in pričakovanj zapustnikov in potomcev v družinskih podjetjih je pomembno, da se za nemogoče, nedovoljene in nemoralne pogoje in bremena, kakor tudi za take, ki so nerazumljivi ali sami s seboj v nasprotju, šteje, kakor da jih ni (82. člen ZD).

Postavitev pogoja pri oporočnem dedovanju

V zvezi z vprašanjem postavitve pogojev za prehod podjetniškega premoženja v odvisnosti od tega, ali bo dedič nadaljeval s podjetjem poteka v pravni teoriji razprava, ki v ospredje postavlja vprašanje, ali je tak pogoj sploh skladen z ustavno določbo o svobodni gospodarski pobudi (74. člen Ustave RS). Tak pogoj namreč lahko razumemo na dva načina. Prvič, kot omejevanje svobodne gospodarske pobude, saj nikogar ni mogoče prisiliti k opravljanju podjetniške dejavnosti. Ravno tako pa je vsakdo svoboden, da z opravljanjem take dejavnosti začne.[4]»Po drugi strani pa bi lahko rekli, da s takšnim pogojem dedičeva svobodna podjetniška pobuda ni omejena, saj se lahko odloči, da podjetniškega premoženja ne bo dedoval, če se s podjetniško dejavnostjo ne želi ukvarjati.«[5]

Teorija se povečini nagiba k stališču, da se pogoj za prehod podjetniškega premoženja v odvisnosti od tega, ali bo dedič nadaljeval s podjetjem, v oporoki šteje kot nedovoljen in nezapisan, saj bi posegal v prevzemnikovo ustavno zavarovano pravico. Ta izhaja iz svobodne gospodarske pobude, ki prevlada nad pravico zapustnika, da v oporoki določi pogoje za prevzem dediščine.[6] Del pravne teorije, ki je bližje dednopravni smeri izraža nestrinjanje z večinskim stališčem (pretežno) korporacijsko pravne smeri.

Nasprotno mnenje temelji na stališču, da je svoboda testiranja močnejša od svobode podjetniške pobude. Posledično je zato »pogojna« postavitev dediča veljavna. »Svoboda testiranja je specifična oblika zasebne avtonomije, ki velja v celotnem civilnem pravu. Gre za svobodo posameznika, da oblikuje svoja premoženjska razmerja tudi za čas po smrti. Pri podjetniku gre tako tudi za izraz svobode podjetniške pobude, ki naj se uveljavi po njegovi smrti. Čigava podjetniška pobuda je pomembnejša? Tistega, ki je podjetniško premoženje ustvaril, ali tistega, ki naj bi to premoženje (neodplačno) dobil? Pobuda prvega je bolj skladna z javno koristjo (po prvem odstavku 74. člena Ustave), ker spodbuja ustvarjalnost in dobro gospodarjenje za časa življenja, ker se podjetnik lahko zanese na to, da njegovo premoženje ne bo prešlo »mortis causa« na osebo, ki podjetja noče nadaljevati.«[7]

Nagibamo se k prevladujoči argumentaciji. H kateri pa je ob že navedenih argumentih potrebno dodati, da je smiselno na podjetniško dejavnost gledati dinamično. Torej na način, da je za ohranjanje vrednosti podjetja potrebno nenehno vlaganje in razvoj ter sprejemanje »pravilnih« odločitev. Zgodovina in trenutna realnost insolvenčnih postopkov (tako doma[8] kot v tujini[9]) nas učita, da nobeno podjetje oz. družba ni imuna na odločitve svojih upravljavcev oz. ljudi, ki jo vodijo. V dinamičnem podjetniškem okolju, v katerem se še status »too big to fail«,[10] ki velja za največje, sistemsko pomembne korporacije, pokaže kot nestabilen, negotovost še toliko bolj velja v primeru drugih dejavnikov, ki so (poleg velikosti) prisotni v družinskih podjetjih in pomenijo temelj dolgoročne stabilnosti in s tem vrednosti podjetja. Ali bo uspešna družba, ki je predmet dedovanja, taka tudi ostala, je torej odvisno od odločitev dedičev. Oni bodo družbo vodili po smrti zapustnika.[11]

Zavzemanje takega stališča nas po drugi strani vodi do zaključka, da dednopravna argumentacija venomer ne prevlada nad pravili korporacijskega prava. Menim, da bi šele prenos (ustavno dopustnih) pogojev v družbeno pogodbo lahko bil za dediče, potem ko do dedovanja poslovnega deleža pride, relevanten.

Problematika dedovanja poslovnih deležev

Dedovanje poslovnih deležev v praksi poraja nekatera tipična vprašanja. Nanašajo se predvsem na področje dedovanja skupnega premoženja zakoncev in statutarnih omejitev oz. omejitev, ki izhajajo iz družbene pogodbe. Problematika dedovanja poslovnega deleža v večji meri izhaja iz istih osnov kot zgoraj obravnavana problematika delitve skupnega premoženja zakoncev. Navezuje se na določbe, ki dopuščajo izključitev družbenika iz družbe.

Z vidika oblikovanja pravnega okolja, ki je spodbudno za preživetje družinskih podjetij je pomembno tudi vprašanje, ali je pri dedovanju poslovnih deležev v družinskem podjetju možno odstopati od siceršnjih pravil dednega prava. Splošni predpisi o dedovanju namreč pri zakonitem dedovanju ne onemogočajo – skladno z načelom enakosti pravic sodedičev – drobitve zapuščine. To velja tudi, ko gre za gospodarske enote.[12]

Opombe

[1] Podjetje se v pravnem prometu obravnava kot enoten objekt: skupnost vseh pravic podjetnika; ima tudi denarno vrednost. Zato je predmet pravnega prometa in tudi dedovanja (Metodološka vprašanja podjetniškega prava, str. 232.).

[2] Zakon o partnerski zvezi (Uradni list RS, št. 33/16).

[3] O tej problematiki glej več: VSL sklep I Cpg 611/2015 z dne 27. 5. 2015.

[4] Kocbek Marjan, Bohinc Rado, Bratina Borut, Ilešič Marko, Ivanjko Šime, Knez Rajko, Odar Marjan, Pivka Hilda Marija, Plavšak Nina, Prelič Saša, Pšeničnik Dušan, Puharič Krešo, Zabel Bojan, Veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah, 1. knjiga, 2006, str. 478 (v nadaljevanju: Veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah, 1. knjiga).

[5] Zupančič Karel, Dedovanje podjetja samostojnega podjetnika, Podjetje in delo, 2009, št. 2, str. 346.

[6] Veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah, 1. knjiga, str. 478.

[7] Zupančič Karel, Dedovanje podjetniškega premoženja – Nekaj vprašanj v zvezi s prenovljenim Zakonom o gospodarskih družbah (ZGD-1), Podjetje in delo, 6-7/2008, str. 1512-1525 (v nadaljevanju: Dedovanje podjetniškega premoženja – Nekaj vprašanj v zvezi s prenovljenim Zakonom o gospodarskih družbah (ZGD-1)).

[8] Glej stečajne postopke največjih slovenskih podjetij (npr. Primorje d. d., SCT d. d …) in insolvenčne postopke, ki trenutno potekajo (npr. Cimos Koper d. d.).

[9] Glej primere kot so Lehman Brothers, Enron, Parmalat…

[10] Glej npr. Ross Sorkin Andrew, Too big to fail, Viking Press, October 20, 2009.

[11] Pri tem velja opozoriti na pomislek, ki je lahko v tem, da lahko dediči za vodenje in upravljanje družbe najamejo za to kvalificirane posameznike, vendar se izkustveno tak način vodenja in upravljanja v manjših družinskih podjetjih ne pojavlja. Oddaljuje se tudi od osnovnega vprašanja, ki govori o opravljanju dejavnosti s strani upravičencev iz oporoke samih.

[12] Dedovanje podjetniškega premoženja – Nekaj vprašanj v zvezi s prenovljenim Zakonom o gospodarskih družbah (ZGD-1), str. 1512-1525.

Oddaj Komentar