Družinsko podjetje potrebuje družinsko ustavo

Lastniki družinskih podjetij, ki se zavedajo pomena vzgoje naslednjih generacij, ter urejenega sobivanja podjetniške in zasebne-družinske sfere, povabijo k omizju družinske člane in z njimi sklenejo dogovor – družinsko ustavo.

Družinska ustava oz. načela urejanja odnosov med podjetjem in družino predstavlja dogovor družinskih članov o načinih upravljanja odnosov med njimi in družinskim podjetjem. Njen namen je usmerjati bodoče generacije, da bodo sposobne vstopati v odnos s podjetjem na način, da bo to temu v korist oz., da mu vsaj ne bo škodovalo. Družinska ustava v resnici omogoča negovati tisto na čemer je družinsko podjetje zraslo in iz česar je črpalo vire za svoj razvoj, torej podporo in predanost družine, ki je lastnica podjetja.

Najprej je potrebno pojasniti, da družinska ustava ni zavezujoč pravni akt. Pri njenem uvajanju se velikokrat pojavijo težave pri razumevanju tega, da družinski odbor (to je organ, ki ga običajno predvideva družinska ustava) ni skupščina lastnikov. Sklepi družinskega odbora so lahko kvečjemu priporočila lastnikom, ki so tudi sami člani družine. Družinska ustava je tako dokument, ki ima bolj naravo »gentelmenskega dogovora«. Težo ji daje to, da jo sprejmejo oz. k njej pristopijo vsi polnoletni krvni družinski člani, tako lastniki podjetja, kot tudi potomci, ki so dediči in bodo najverjetneje podedovali družinsko podjetje. Gre torej za vrednote in smernice, ki jim je zavezana družina pri skrbi za svoje družinske člane, pri upravljanju podjetji. Njen končni cilj je vzgoja naslednikov družinskih podjetij (prek njihovega pravočasnega vključevanja v delo in upravljanje družinskega podjetja), ter razvoj in ohranjanje kulture družinskega podjetništva.

Področja, ki jih družinska ustava navadno ureja zajemajo:

  • Delovanje družinskih organov/družinska organizacija (družinski odbor, družinska srečanja);
  • Načela investiranja in upravljanja premoženja;
  • Načela izplačevanja dobičkov iz podjetja;
  • Pomoč družinskim članom pri lastnem podjetniškem udejstvovanju, študiju, zasebnem delovanju,…;
  • Pravila zaposlovanja v družinskem podjetju;
  • Razmejitev med vlogo lastnika in vlogo zaposlenega v podjetju;
  • Nasledstvo v družinskem podjetju;
  • Pravila obnašanja in reševanja konfliktov;
  • Izhodne strategije;
  • Področje dedovanja lastništva v družinskega podjetja;
  • Drugo…

 

Področja urejanja so lahko različna, ravno tako je vsebina urejanja vsakega od področij različna glede na družinsko podjetje in njegovo naravo, dejavnost v kateri nastopa ter glede na vrednote in pričakovanja lastnikov.

Vsem družinskim podjetjem, ki so uvedla družinsko ustavo pa je skupno to, da je še v času aktivnega delovanja podjetje vodil in z njim upravljal lastnik, ki je imel občutek, s katerim je predvidel bodoči razvoj podjetja ter je premogel dovolj modrosti, da je k mizi posedel vse družinske člane, ki jih delovanje podjetja zadeva. Ravno odkrit pogovor o vseh (tudi manj prijetnih) vidikih bodočega delovanja podjetja in soglasje o načinu bodočega delovanja, ki slej ko prej ne bo več v rokah iste osebe, pač pa v rokah dedičev, je osnova za zapis in težo družinske ustave. Nasprotno, dokument, ki ne bi šel skozi sito različnih interesov, vrednot in pogledov lastnikov ter bodočih dedičev je mrtev in neuporaben kos papirja. Zato velja, da je družinska ustava živa takrat, ko se po njenem sprejemu spreminja in se razumno prilagaja potrebam družine in podjetja.

Igor Pirc, univ. dipl. prav., MBA
Eudace d.o.o. – partner
igor@eudace.eu