Kako vemo ali smo družinsko podjetje?

DRUŽINSKO PODJETJE DEFINICIJA

Na evropski ravni (kot tudi v Sloveniji) ni pravno zavezujoče in harmonizirane opredelitve pojma »družinsko podjetje«[4]. Zaradi tega tudi ni vedno enostavno odgovoriti na vprašanje “ali smo družinsko podjetje?”.

Različne opredelitve pojma družinsko podjetje

Umestitev pojma »družinsko podjetje« terja predhodno razlago pomena pojma podjetje kot nosilca pripone »družinsko«. Podjetje se v pravnem prometu obravnava kot enoten objekt, ki je predmet pravnega prometa in dedovanja.[1] Po nemški opredelitvi je podjetje gospodarsko-finančna in pravna enota, za katero je konstitutiven pridobitni princip.[2] Formalna značilnost podjetja je pravna osebnost preko katere se podjetje manifestira.[3]

S strani evropske komisije je sicer bila podana razlaga oz. usmeritev, kakšno vrsto organiziranosti gre šteti kot družinsko podjetje, vendar je taka razlaga za pravo nezavezujoča.

Opredelitev pojma družinsko podjetje s strani formalnih institucij

Opredelitev, ki jo je podala Evropska komisija[5], kot družinsko podjetje označuje gospodarsko družbo, pri kateri obstojijo nekatere od naslednjih značilnosti:

  • večina odločevalskih pravic je v rokah fizičnih oseb, ki so družbo ustanovile, ali v rokah fizičnih oseb, ki so delež v družbi pridobile, ali so glasovalne pravice v rokah zakoncev, staršev, otrok ali vnukov takih oseb;
  • večina odločevalskih pravic zgoraj navedenih oseb je posredna ali neposredna;
  • vsaj en član družine (pri tem ni opredeljen pojem družine) je formalno vpet v upravljanje družbe (pri tem ni opredeljen pojem »upravljanje«, čeprav gre razumeti, da se opredelitev nanaša na sodelovanje v organih vodenja ali nadzora),
  • kotirajoče družbe ustrezajo definiciji »družinskega podjetja«, če je oseba, ki je ustanovila ali pridobila delnice v družbi ali družina take osebe, imetnik 25 % odločevalskih pravic v družbi.

Po opredelitvah Svetovne banke se pojem družinsko podjetje nanaša na gospodarske družbe, v katerih je večina glasovalnih pravic v rokah »kontrolne družine«, kar vključuje ustanovitelje, ki stremijo k temu da lastništvo družbe prenesejo na svoje naslednike[6].

Poleg omenjenih opredelitev, ki sta podani s strani pomembnih organizacij, obstaja še množica drugih bolj ali manj neenotnih in nedoslednih ter pravno nezavezujočih opredelitev pojma družinsko podjetje.

Pojem družinsko podjetje v teoriji

Poskusi opredelitve pojma družinsko podjetje so se v teoriji razvili v tri ključne smeri, in sicer[7]:

  • Večoperativna opredelitev družinskega podjetja: v okviru te sta Astrachan in Shanker[8] (predstavniki te teorije so poleg navedenega še Heck in Stafford[9] ter Westhead in Cowling) postavila tri operativne definicije družinskega podjetja (široko, srednjo, ozko), upoštevajoč obseg participacije družine v podjetju. Po široki definiciji se kot družinska podjetja opredeljujejo tista, pri katerih je družina strateško vpeta v podjetje. Po srednji definiciji morata biti za opredelitev družinskega podjetja izpolnjena še naslednja kriterija: ustanovitelj ali potomec vodi podjetje, pri čemer je družina vključena v dnevno delovanje podjetja; obstajati mora namen predaje podjetja naslednikom iz kroga družine. Po ozki definiciji omenjenih avtorjev je kriterij obstoja družinskega podjetja izpolnjen ob prisotnosti naslednjih okoliščin: več generacij družine ima pomemben vpliv v podjetju in so člani družine vključeni v dnevno poslovanje podjetja.

Weasthead in Cowling[10] sta pri opredelitvi družinskega podjetja uporabljala štiri skupine kriterijev, in sicer kot družinsko podjetje opredeljujeta tisto, pri katerem je več kot 50 % glasovalnih pravic družbe v rokah družine, kjer obstaja sodelovanje družinskih članov v vodstvu podjetja, obstajati mora medgeneracijskih element (torej je podjetje najmanj v lasti druge generacije) ter zavest vodstva o tem, da gre za družinsko podjetje.

  • Opredeljevanje na podlagi lestvic, ki zajamejo raven vpliva družine na delovanje podjetja: predstavniki navedene teorije so Astrachan, Klein in Kosmas, ki so postavili t.i. F-PEC lestvico,[11] ki družinsko podjetje opredeljuje glede na vpliv družine na delovanje podjetja z vidika dejavnikov moči (v odvisnosti od udeležbe družine v lastništvu), izkušenj (v odvisnosti od števila članov družine, ki so vključeni v družbi) in kulture (v odvisnosti od prekrivanja vrednostnega sistema družine in podjetja). Intenzivnost dejavnikov, ki posamezno podjetje opredeljujejo kot družinsko podjetje, je tako lahko bolj ali manj visoka.
  • Opredeljevanje na podlagi tipologij družinskih podjetij: kot predstavnica te teorije je Sharma predlagala tipologijo, ki identificira 72 razlikovalnih in neprekrivajočih se kategorij, ki so prisotne v družinskih podjetjih, izhajajoč iz intenzivnosti vključevanja družine v lastniški in vodstveni strukturi podjetja.[12]

V teoriji se je kot prepoznaven uveljavil tudi t.i. Gersickov model s presečišči treh krogov, ki ponazarjajo družinsko podjetje kot presečišče treh prekrivajočih se sfer, in sicer sfere podjetja, družine in lastništva, pri čemer je vsak od udeležencev v družinskem podjetju lahko umeščen v enega od sektorjev, ki nastane s prekrivanjem navedenih sfer[13].

Kaj razumejo kot družinsko podjetje v tujih pravnih okoljih

V Nemčiji med družinska podjetja najbolj tipično spadajo podjetja, katerih kapital z glasovalno pravico je v večini v lasti ene privatne osebe, družine ali več družin, ki so medsebojno povezane. Ni pa nujno, da se večinska last in upravljanje ujemata. Natančna opredelitev je odvisna od pravne oblike obravnavanega podjetja. Po tej definiciji je 79 % d. o. o. in 35 % d. d. v Nemčiji družinskih podjetij.[14] V nemški literaturi obstaja več vrst definicij družinskega podjetja. Po “Founding Family” definiciji mora imeti družina ustanoviteljica (ustanovitelji ali s poroko pridruženi družinski člani) nemškega družinskega podjetja vsaj 25 odstotkov glasovalnih pravic in/ali najmanj enega aktivnega člana v upravi ali nadzornem svetu. Po “Substantial Family Influence” definiciji[15] je podjetje družinsko podjetje takrat, kadar je vsota, sestavljena iz glasovalnih delnic družine ustanoviteljice, udeležbe družine ustanoviteljice v upravi in udeležbe družine ustanoviteljice v nadzornem svetu, več kot 50 %.[16]

Takšno neenotnost je mogoče jasno razločiti iz dveh skrajnih opredelitev, in sicer če primerjamo opredelitev Evropske komisije, ki večgeneracijski element ne postavlja kot nujni pogoj (govori namreč, da zadostuje, da je lastništvo v rokah osebe, ki je družbo ustanovila) za opredelitev družbe kot družinskega podjetja, in iz opredelitve, po kateri je družinsko podjetje tista gospodarska družba, v kateri je odločevalski proces podvržen vplivom več sorodstveno povezanih generacij.[17]

Neenotno pojmovanje je za dosledno pravno obravnavo neuporabno, saj lahko pravo ureja samo pojme, ki imajo znan in končen pomen. Če naj bo pravo usmerjevalec želenih družbenih odnosov, kot to trdijo nekatere pomembnejše teorije filozofije prava,[18] in če je spodbujanje družinskega podjetništva na evropski ravni imperativ[19], je potrebno iz odnosov, ki se pojavljajo pri delovanju gospodarskih družb, izluščiti tiste, ki vključujejo družinski element, nanje opreti morebitno definicijo in nanje usmeriti želene spodbujevalne ukrepe.

Tudi v zvezi s pravnim okvirom uporabe pojma družinskega podjetja je v Evropi njegove opredelitve komaj najti. V nekaterih državah je izraz družinsko podjetje omenjen v različnih predpisih, vendar brez pojasnila o tem, kaj je potrebno razumeti pod pojmom družinsko podjetje. Primer tega je danska zakonodaja o delovnem okolju v zvezi z zaposlovanjem mladih v družinskih podjetjih.[20]

Kljub temu je mogoče najti nekaj pravnih predpisov, ki se ne le nanašajo na družinska podjetja, temveč tudi podajajo ustrezno opredelitev ciljne skupine naslovljencev pravne norme, kot npr.[21]:

  • V Avstriji regionalni zakon o obratovalnem času trgovin izrecno omenja družinska podjetja in jih opredeljuje kot podjetja, v katerih delajo zgolj lastnik podjetja in še dva družinska člana (mož ali žena lastnika podjetja in druge osebe, ki so z lastnikom podjetja v sorodstvu v neposredni (ravni) družinski črti).[22] V avstrijski regionalni kmetijski zakonodaji je družinsko podjetje opredeljeno kot vsako samostojno gospodarsko podjetje, ki redno in trajnostno s kmetovanjem zagotavlja dohodke družini.
  • Na Madžarskem je pravna referenca v zvezi s kmetijskimi družinskimi podjetji v zagotavljanju subvencij za družinske kmetije. Družinske kmetije obsegajo aktivno kmetijsko proizvodnjo na manj kot 300 hektarjev kmetijskih zemljišč v lastništvu, najemu ali uporabi, pri čemer je (poleg kmeta) vsaj en družinski član polno zaposlen. Tudi drugi družinski člani lahko prispevajo k delovanju družinske kmetije.
  • Italijanski civilni zakonik opisuje družinska podjetja kot podjetja, v katerih delajo in so lastniki člani družine (mož, žena, visoka stopnja sorodstva).[23]
  • Litovsko vrhovno sodišče (odločba z dne 7. junij, 2007) navaja, da če je bilo podjetje ustanovljeno v času zakonske zveze, je po svoji naravi to družinsko podjetje (če se skupno premoženje zakoncev uporablja za vzpostavitev in razvoj posla, fizično in intelektualno delo zakoncev …). To ima za posledico skupne obveznosti obeh zakoncev v zvezi s podjetjem in vzajemno pravico sodelovanja pri nadzoru in upravljanju (enako tudi v Sloveniji).
  • V Bolgariji in na Slovaškem se skupno lastništvo zakoncev domneva v primeru samozaposlitve ali samostojnega podjetnika, razen če obstajajo pogodbeni sporazumi, ki določajo drugače, ali če ni drugače določeno v sporu (enako tudi v Sloveniji).
  • Romunski zakon določa družinska podjetja kot podjetja, ustanovljena na pobudo posameznika in obsega njegove družinske člane (mož, žena, otroci, starejši od 16 let, kot tudi njihove sorodnike). To je ena izmed redkih definicij družinskih podjetij, ki vključuje izraz »družina«.
  • Na Finskem je bil izziv opredelitve pojma družinskega podjetja obravnavan na ministrski ravni. Finsko ministrstvo za trgovino in industrijo je ustanovilo delovno skupino za družinska podjetja, ki je bila med drugim ustanovljena tudi z namenom, da opredeli finski koncept/pojem družinskega podjetja.

Pravni pomen elementov, ki razlikujejo družinska podjetja od ostalih

Pravno gledano obstajata dva pomembna elementa, ki razlikujeta družinska podjetja od nedružinskih, in sicer lastništvo ter upravljanje oz. strateški vidik, ki vključuje nadzor nad podjetjem. S pravnega vidika je pomembno predvsem lastništvo. Skoraj vse pravne definicije, ki se dotikajo pojma družinsko podjetje, se namreč nanašajo tudi na lastniški vidik. Večina definicij se sklicuje na prevladujoč položaj lastništva, npr. z zahtevo večine glasovalnih delnic ali lastništva več kot polovice delnic/kapitala. V nekaterih opredelitvah (tj. na Cipru, Finskem, v Franciji, na Portugalskem, v Španiji ali Veliki Britaniji) poteka razlikovanje med vrstami podjetij. Medtem ko je za partnerstva ali družbe z omejeno odgovornostjo potreben/zahtevan delež vsaj 50 % družinskega lastništva, zadostujejo za javne delniške družbe deleži med 10 % in 25 %. Ena izmed danskih definicij navaja, da mora biti družina »največji« lastnik. Glede na danske in francoske definicije družina ne potrebuje nujno neposrednega lastništva, ampak npr., vključevanje sredstev (v katerih sodeluje družina) zadostuje za prikazano merilo lastništva.[24]

Iz navedenih primerjav je mogoče sklepati, da je visoka stopnja sorodstvene povezanosti ustanoviteljev ali lastnikov temeljni pogoj za opredelitev podjetja kot družinskega podjetja. Izhajajoč iz tega, da gre v predstavljenih opredelitvah za precej splošno opredelitev pojma »družinsko podjetje«, menim, da ni razloga, da ne bi tudi v slovenskem pravnem prostoru z namenom spodbujanja in enotne obravnave družinskih podjetij oblikovali (ob upoštevanju prakse, ki se je že izoblikovala) in pravno umestili ustrezno definicijo tega pojma.

mag. Igor Pirc, MBA

[1] Zabel Bojan, Metodološka vprašanja podjetniškega prava, Zbornik znanstvenih razprav PF v Ljubljani, XLIX (1989), str. 232

[2] Berwanger Jorg, Unternehmen, Gabler Wirtschaftslexikon,

[3] Piekenbrock Dirk, Theorie der Unternehmung, Gabler Wirtschaftslexikon,

[4] Resolucija Evropskega parlamenta o družinskih podjetjih v Evropi točka K in L preambule.

[5] EU Commision, Internal Market, Industry, Entrepreneurship and SEMs

[6] IFC Family Business Governance Handbook, 2008 International Finance Corporation, 2121 Pennsylvania Ave. NW, Washington, DC 20433, United States of America,

[7] Overview of the Field of Family Business, str. 4.

[8] Astrachan Joseph, Shanker Melissa Carey, Family businesses’ contribution to the U.S. economy: A closer look, Family Business Review, 16(3) – 2003, str. 211–219.

[9] Heck Ramona Kay Zachary in Stafford Kathryn, K., The vital institution of family business: Economic benefits hidden in plain sight, G. K. McCann & N. Upton (Eds.), Deland, FL: Stetson University, Destroying myths and creating value in family business, 2001,  str. 9–17

[10] Westhead Paul in Cowling Marc, Family firm research: The need for a methodology rethink, Entrepreneurship Theory and Practice, Fall 1998, str. 31–56.

[11] Astrachan Joseph, Klein B. Sabine, Smyrnios X. Kosmas, The F‐PEC Scale of Family Influence: A Proposal for Solving the Family Business Definition Problem,  Family Business Review 15, Marec 2002, str. 45 – 58.

[12] Sharma Parmodita, Stakeholder mapping technique: Toward the development of a family firm typology, Academy of Management meetings, Denver 2002.

[13] Gersick E. Kelin, Davis A. John, Hampton Marion Mccolom, in Lansberg Ivan, Generation to generation: Life cycles of the family business,  Harvard Business School Press 1997, str. 6.

[14] Potrafke Nikolas, Buttner Thiess, Neumann Maximilian, Scheffler Wolfram, Stecher Alexander, Der Beitrag der Familienunternehmen zum Steueraufkommen in Deutschland, ifo Institut – Leibniz-Institut für Wirtschaftsforschung an der Universität München e.V., München 2016, str. 1.

[15] Klein B. Sabine, Family businesses in Germany: Significance and structure, Family Business Review, 13(3), 2000, str. 157–181.

[16] Der Beitrag der Familienunternehmen zum Steueraufkommen in Deutschland, str. 10.

[17] Kets De Vires F.R. Manfred, Carlock Randel, Florent-Treacy Elizabeth,, International Encyclopedia of Organization Studies, age Publications, Inc. 2455 Teller Road, Thousand Oaks, California 2007, ISBN 978-1-4129-1515-1, str. 499 – 502.

[18] Glej npr. Pavčnik Marijan, Teorija prava: prispevek k razumevanju prava, IUS Software, GV Založba, 2015, str. 572: pravo je »oblika, prek katere se s pomočjo državne prisile zagotavljajo življenjski pogoji družbe« ali »se prek njega (prava op. avtorja) udejanjajo in usklajujejo posamezne vrste družbenih interesov«.

[19] Resolucija Evropskega parlamenta o družinskih podjetjih v Evropi, preambula točka O.

[20] Overview of Family Business Relevant Issues Contract, str. 16.

[21] Overview of Family Business Relevant Issues Contract, str. 17.

[22] 1. in 2. stavek 2. odst. §2 Verordnung des Landeshauptmannes von Burgenland vom 8. Jänner 2004 über Ladenöffnungszeiten an Werktagen.

[23] Codice Civile, 2006, naslov IV, II. knjiga, 768-bis. člen.

[24] Overview of Family Business Relevant Issues, str. 17.

Oddaj Komentar