S pravnega vidika se pojavi vprašanje, kakšna je pravna narava družinske ustave oz. odnosa med družinsko ustavo in družbeno pogodbo.[1] Ponujata se dva odgovora, ki dajeta razlago pojma družinske ustave v okviru poznanih pravnih institutov. Družinske ustave lahko razumemo kot delničarski sporazum oz. sporazum družbenikov ali kot dogovor o upravljanju skupnega premoženja v primerih, ko bi šlo za skupno premoženje zakoncev. Vprašanje upravljanja skupnega premoženja je bilo obravnavano v enem od prejšnjih člankov, zato se osredotočamo na obravnavo instituta sporazuma delničarjev oz. družbenikov.
Delničarski sporazumi (enako sporazumi med družbeniki) so obligacijski dogovori,[2] ki jih med seboj sklepajo družbeniki, zato je nujno, da se presojajo po obligacijsko pravnih pravilih. Pravo posveča predvsem veliko pozornost sporazumom med delničarji, medtem ko sporazumov med družbeniki v družbi z omejeno odgovornostjo, spričo večje avtonomije družbenikov, ne obravnava posebej. Dogovori med družbeniki – družinskim člani, so gotovo ena od pojavnih oblik »družinskega podjetja«, zato bi posplošeno lahko rekli, da se družbe, v katerih družbeniki pristopijo k podpisu družinske ustave, lahko štejejo za družinska podjetja, kar pripomore k postavitvi pravno relevantne definicije slednjega. Identifikacija podjetja (ki se manifestira skozi stališča vodstva le-tega in posredno lastnikov) o tem, da gre za družinsko podjetje, je skladna tudi z definicijo, ki sta jo postavila prepoznavna teoretika Weasthead in Cowling[3] v okviru »teorije večoperativne opredelitve družinskega podjetja«, ki kot enega od štirih indikatorjev družinskega podjetja postavljata zavest vodstva o tem, da gre za družinsko podjetje.
ZGD-1 dogovorov med delničarji izrecno ne ureja, vendar je način njihove obravnave moč razbrati iz posameznih zakonskih določb. Možnost precej široke razlage daje določba 221. člena ZGD-1, ki določa, da morajo organi družbe ob enakih pogojih vse delničarje enako obravnavati. Ni torej dopustno, da bi bila posamezna skupina družbenikov drugače obravnavana. V 310. ZGD-1 ureja vprašanje organiziranega zbiranja pooblastil in določa pravila v zvezi s tem. V 5. odstavku 310. člena ZGD-1 ta izrecno določa, da so pooblastila, zbrana v nasprotju z določili ZGD-1, nična.[4] Z vidika obravnave pojma družinske ustave bi to pomenilo, da morajo biti tudi dogovori med družinskimi člani v zvezi z uresničevanjem pravic na skupščini delniške družbe uresničevani, upoštevajoč navedena pravila.
V zvezi z zastopanjem delničarjev (predpostavimo, da družinskih članov) na skupščini delničarjev je pomembna tudi določba 308.a člena ZGD-1, ki ureja razkritje nasprotja interesov za zastopanje. Oseba, ki nedoločenemu krogu delničarjev, ne da bi bila s strani le-teh pooblaščena za zastopanje na skupščini, ponudi zastopanje na skupščini družbe, mora v pisni obliki delničarjem razkriti vse okoliščine, ki so lahko pomembne za delničarja pri presoji tveganja, da bi pooblaščenec lahko deloval v drugačnem interesu od interesa delničarja. Do takega nasprotja interesov lahko pride, če je taka oseba večinski delničar družbe ali od njega nadzorovana oseba, član organa vodenja ali nadzora družbe, zaposlena ali revizor družbe ali večinskega delničarja ali ožji družinski član navedenih oseb.
Skladno s 3. odstavkom 308.a člena ZGD-1 se za ožjega družinskega člana šteje zakonec ali oseba, s katero živi v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti, ki ima po zakonu, ki ureja zakonsko zvezo in družinska razmerja, enake pravne posledice kakor zakonska zveza, ali s katero živi v registrirani istospolni partnerski skupnosti, otroci in posvojenci, ki nimajo polne poslovne sposobnosti, in druge osebe, ki nimajo polne poslovne sposobnosti in so taki osebi dodeljene v skrbništvo.
Z vidika obravnave delničarskih sporazumov je pomembna tudi določba 2. odstavka 311. člen ZGD-1, ki določa, da je pogodba, s katero se delničar zaveže, da bo uresničeval glasovalno pravico po navodilih družbe, organa vodenja ali nadzora ali po navodilih odvisne družbe, nična. Nična je tudi pogodba, s katero se delničar zaveže, da bo glasoval za vsakokratne predloge poslovodstva ali nadzornega sveta.
Je pa blizu namenu, ki ga (med drugim) zasledujejo družinske ustave možnost, ki jo delničarjem daje 4. odstavek 274. člena ZGD-1, ta določa, da lahko statut določi, da največ eno tretjino članov nadzornega sveta, ki zastopajo interese delničarjev, imenujejo imetniki imenskih delnic, za prenos katerih je potrebno dovoljenje družbe.[5]
Veliko večjo pozornost kot ZGD-1 daje delničarskim sporazumom in sporazumom o usklajenem delovanju Zakon o prevzemih (ZPre-1), ki sicer velja le v primerih, ko je ciljna družba javna družba z glasovalnimi delnicami, s katerimi se trguje na organiziranem trgu. Velja tudi v primerih, ko je ciljna družba delniška družba, z delnicami katere se na organiziranem trgu ne trguje, če ima na zadnji dan leta pred letom, ki je pomembno za presojo uporabe ZPre-1, najmanj 250 delničarjev ali več kot 4 milijone evrov celotnega kapitala. V praksi to pomeni, da je uporaba omejena na večje delniške družbe z razpršenim lastništvom, kar ni ravno tipična pojavna oblika družinskega podjetja v Sloveniji.
ZPre-1 dogovore med delničarji (institut »persons acting in concert«[6]) posebej obravnava in jih omejuje. V 8. členu tako obravnava vprašanje usklajenega delovanja delničarjev in določa, da so osebe, ki delujejo usklajeno tiste, ki na podlagi sklenjenega sporazuma sodelujejo in je njihov cilj pridobiti ali utrditi kontrolo nad ciljno družbo ali onemogočiti morebitnemu prevzemniku uspešnost prevzemne ponudbe. Takšen sporazum je lahko izrecen ali tih oz. sklenjen ustno ali pisno.
Z vidika upravljanja družinskih podjetij je pomembna predvsem določba 2. odstavka 8. člena ZPre-1, po kateri se domneva, da delujejo usklajeno osebe, ki so med seboj povezane kot ožji družinski člani. Po določbah 7. odstavka 8. člena ZPre-1 se za ožjega družinskega člana štejejo:
Ugotavljanje obstoja usklajenega delovanja je pomembno zaradi podaje obvezne prevzemne ponudbe v primeru doseganja prevzemnega praga s strani oseb, ki delujejo usklajeno (15. člen ZPre-1). O doseganju prevzemnega praga v ciljni družbi govorimo, ko osebe, ki delujejo usklajeno, pridobijo 1/3 delež glasovalnih pravic v tej družbi (2. odstavek 7. člena ZPre-1). Pri ugotavljanju ali osebe, ki delujejo usklajeno, dosežejo prevzemni prag, se najprej ugotovijo deleži glasovalnih pravic teh oseb, ki se nato seštejejo (3. odstavek 7. člena ZPre-1). Če osebe, ki delujejo usklajeno, dosežejo prevzemni prag skupaj, so solidarno zavezane k podaji prevzemne ponudbe (15. člen ZPre-1).
Če oseba, ki jo zakon označuje kot koncentrirajočo osebo, ne ve, da poleg nje delnice ciljne družbe pridobiva še druga povezana oseba, je to lahko problematično. V nekaterih pravnih sistemih velja, da do trenutka, ko osebe ne vedo ena za drugo, ne veljajo za koncentrirajoče osebe.[7] Glede sorodstveno povezanih oseb se po slovenskem pravnem redu usklajenost domneva, zato bodo morale to, da ne delujejo usklajeno, dokazati oz. konkretno izpodbijati.[8]
Takšno zakonodajalčevo naziranje jasno kaže ne to, da opredeljene sorodstveno povezane osebe v domnevi šteje za pravno relevantno celoto, ki bi jo lahko v ekonomskem smislu lahko celo označili kot podjetje. Zakonodajalec s tem istočasno zariše mejo sorodstvenih povezav, ki bi jih lahko šteli v domet pojma »družinsko podjetje«.
Glede pravne narave dogovorov med delničarji je zanimiv tudi primerjalnopravni pogled. Nekatere korporacijskopravne ureditve namreč izrecno predvidevajo obstoj takih dogovorov in jih sistemsko umeščajo. Tak primer je npr. Model Business Corporation Act (MBCA),[9] ki velja v Združenih državah Amerike. Gre za model, ki ga je pripravil odbor sekcije za korporacijskopravo ameriškega odvetniškega združenja, kateremu sledi štiriindvajset ameriških zveznih držav.[10] Ta v podpoglavju C. paragraf 7.32 opredeljuje delničarske sporazume in jim priznava pravno veljavo.
V primeru dogovorov med družbeniki družbe z omejeno odgovornostjo se pojavi vprašanje, ali imajo lahko ti kakršno koli veljavo za družbo samo. Za odgovor na navedeno vprašanje je pomembna predvsem določba 507. člena ZGD-1, ki določa, da družbeniki sprejemajo sklepe na skupščini. Skupščina se skliče s priporočenim pismom vsem družbenikom, v katerem mora biti naveden tudi dnevni red skupščine, najmanj 25 dni pred dnem zasedanja skupščine (1. odst. 509. člen ZGD-1).
Z vidika razumevanja pravnega pomena dogovorov med družbeniki v primeru, ko skupščina ni sklicana v skladu z zakonskimi zahtevami, je pomembna določba 2. odstavka 509. člen ZGD-1, ki določa, da v primeru, če skupščina ni pravilno sklicana, lahko veljavno sprejema sklepe le, če so na njej navzoči vsi družbeniki. Gre torej za primer, ko se skupščina formalno sploh ne skliče. To določbo je potrebno razlagati na način, da ni dovoljena le »gola« navzočnost, ampak mora med družbeniki obstajati soglasje o tem, da se skupščina izvede kljub nepravilnemu sklicu. Soglasje je lahko dano izrecno ali konkludentno s tem, da posamezni družbenik glasuje o določeni zadevi. Pravila o načinu sklica skupščine so namenjena varstvu družbenikov, zato so sklepi, ki so sprejeti na nepravilno sklicani skupščini, lahko nični.[11]
Glede morebitnih napak pri sklicu skupščine je pomembno tudi stališče novejše sodne prakse (glej VSL sodba I Cpg 1078/2015 z dne 02.09.2015), ki navaja: »Za morebitne napake pri sklicu skupščine že sam drugi odstavek 509. člena ZGD-1 določa, da je pravna posledica nepravilnega sklica skupščine neveljavnost sklepa. Drugi odstavek 509. člena ne določa, da je pravna posledica ničnost. Tudi kakšna druga določba tega ne določa. Pravna posledica nepravilnega sklica skupščine je torej kvečjemu lahko izpodbojnost sklepa.«
V nekaterih pravnih sistemih je institut družbe z omejeno odgovornostjo urejen na način, ki dopušča večjo svobodo dogovarjanja družbenikov. Tak primer je npr. srbski Zakon o privrednim društvima,[12] ki predvideva družbeno pogodbo in dogovor družbenikov družbe, ki ni predmet registracije (107. člen). Pri tem je pomembno predvsem, da lahko dogovor družbenikov družbe določi tudi postopek odločanja družbenikov (glej tudi 142. člen navedenega zakona).
Iz navedenega lahko zaključimo, da imajo »družinske ustave« naravo delničarskega sporazuma, ko gre za imetništvo delnic v delniški družbi ali dogovor družbenikov v družbi z omejeno odgovornostjo. Dogovori sorodstveno povezanih oseb (ki so istočasno družbeniki družbe), vsebovani v družinski ustavi, bodo imeli v odnosu do družbe pravno veljavo le, če bodo preneseni v sfero družbe prek zakonitih sklepov skupščine oz. prek mehanizmov, ki jih korporacijsko pravo dopušča. Kljub temu pa velja poudariti, da dogovori družbenikov ne smejo vplivati na zakonitost dela poslovodstva družbe.[13]
Razumevanje »instituta« družinske ustave, kot splošno prepoznanega avtonomnega dogovora družbenikov družinskega podjetja, je potrebno predvsem zaradi tega, ker postavlja mejo med zakonskimi opredelitvenimi elementi družinskega podjetja (obstoj sorodstvenih povezav) in opredelitvenimi elementi, ki jih z analizo konkretnih zakonskih določb ni mogoče izluščiti. Družinske ustave sodijo v slednjo kategorijo, saj odraža poistovetenje družbenikov s tem, da so v odnosu, ki ga štejejo kot družinsko podjetje, zaradi česa so se pripravljeni podvreči določenim pravilom ravnanja (širšega kot je zakonsko relevantno), ki jih določijo v družinski ustavi. Dejstvo, da družbeniki sprejmejo družinsko ustavo pripomore k postavitvi definicije družinskega podjetja.
[1] Pri tem se ne spuščamo v analizo pravnega pomena »družinske ustave« za podpisnike oz. pristopnike k temu dokumentu. Navedeni odnos je potrebno presojati v okviru institutov, ki jih daje obligacijsko pravo.
[2] Samec Nataša, Nekateri pravni vidiki uporabe obrambnih mehanizmov pred prevzemi družb, Podjetje in delo, 2000, št. 3-4, str. 460-478.
[3] Westhead Paul in Cowling, Marc, Family firm research: The need for a methodology rethink, Entrepreneurship Theory and Practice, Fall 1998, str. 31–56.
[4] Upoštevati je potreba, da se po 2. odstavku 310. člena ZGD-1 za organizirano zbiranje pooblastil šteje vsako zbiranje pooblastil, ki je namenjeno več kot 50 delničarjem delniške družbe, ki so imetniki delnic z glasovalno pravico.
[5] Več o tem glej: Samec Nataša, Pravica do delegiranja v nadzorni svet, Pravna praksa, 2001, št. 20, str. 5-9.
[6] Kostrevc Denis, Institut »persons acting in concert« – primerjalnopravni vidik, Podjetje in delo, 2006, št. 2, str. 332.
[7] Kocbek Marjan, Samec Nataša, Vindiš Jožica,: Novejše (zakonsko) urejanje prevzemov družb v nekaterih državah zahodne Evrope in ZDA; Podjetje in delo, letnik 2002, št. 2, Gospodarski vestnik, d. d., str. 373.
[8] Glej: Sodba Vrhovnega sodišča RS, G 1/2009 z dne 6. 7. 2010.
[9] American Bar Association – The Model Business Corporation Act, URL: https://www.americanbar.org/content/dam/aba/administrative/business_law/corplaws/2016_mbca.authcheckdam.pdf, obiskano 29. julij 2019.
[10] Bebchuk Lucian, The Case for Increasing Shareholder Power (2004-5), Harvard Law Review, str. 833, 844.
[11] Družba z omejeno odgovornostjo, str. 325.
[12] Službeni glasnik Republike Srbije, br. 125/04.
[13] Pri tem velja zgolj opozoriti na določbo 264. in 515. člena ZGD-1, ki ureja odškodninsko odgovornost zaradi vpliva tretjih oseb, ki določa, da oseba, ki s svojim vplivom na družbo namenoma pripravi člane organov vodenja ali nadzora, prokurista ali poslovnega pooblaščenca do tega, da posluje v škodo družbe ali njenih delničarjev/družbenikov, mora družbi povrniti zaradi tega nastalo škodo.
Povezane teme: Družinska Podjetja, Družinska Ustava, Poslovanje družinskega podjetja