Prodaja podjetja družini

Prodaja Podjetja

Prodaja podjetja pomeni v družbi z omejeno odgovornostjo prenos poslovnega deleža, kar ureja 481. člen ZGD-1. Ta določa, da se poslovni deleži lahko odsvojijo in dedujejo. 

Prenos poslovnega deleža – prodaja podjetja

Za prenos poslovnega deleža se zahteva obličnost, in sicer mora biti tak prenos izveden s pogodbo, ki je izdelana v obliki notarskega zapisa (3. odstavek 481. člena ZGD-1)tudi kadar gre za družinsko podjetje.

Z vidika obravnave prenosa deleža na potomce je pomembna določba 4. odstavka 481. člena ZGD-1, da imajo družbeniki, ob odsotnosti drugačnih določil družbene pogodbe in pod enakimi pogoji, prednost pri nakupu poslovnega deleža pred osebami, ki niso družbeniki v družbi. To pomeni, da se prodaja podjetja lahko izvrši le ob upoštevanju obstoječih družbenikov. Prednostna predkupna pravica predstavlja pravilo, ki velja na podlagi zakona, to pravilo pa je skladno z določbo 3. odstavka 481. člena ZGD-1 mogoče z družbeno pogodbo preseči oz. izključiti in s tem zagotoviti prosto prenosljivost poslovnih deležev.[1]

Zaradi pravilnega razumevanja instituta predkupne pravice je pomembno stališče sodne prakse, ki poudarja, da imajo družbeniki v d. o. o. pri nakupu poslovnega deleža predkupno upravičenje le v razmerju do tretjih oseb – nedružbenikov (če ni z družbeno pogodbo določeno drugače) katerim se prodaja podjetja izvede. Slednje pomeni, da predkupnega upravičenja ne morejo uveljavljati družbeniki med seboj v primeru, ko je pridobitelj poslovnega deleža drugi družbenik te družbe oz. ko se prodaja podjetja izvede enemu izmed njih.[2]

V pravni teorij je zavzeto stališče, da se z družbeno pogodbo lahko določi, da imajo predkupno pravico le nekateri družbeniki (konkretizacija predkupne pravice) ali družba sama.[3] Predkupno pravico se lahko uporabi zgolj pri prodaji, ne pa tudi, ko gre za neodplačen prenos poslovnega deleža,[4] saj takemu prenosu niti ne bi mogli reči prodaja podjetja.

Ko prodaja podjetja ni posebej urejena v družbeni pogodbi

Za primere ko z družbeno pogodbo ni drugače določeno, so pravila prenosa, ki urejajo razmerja med družbeniki, določena v 5. do 8. odstavku 481. člena ZGD-1. Družbenik mora namreč o svoji nameri prodaje poslovnega deleža obvestiti druge družbenike. Obvestitev o taki nameri mora biti izvedena pisno in mora vključevati pogoje prodaje ter poziv, da morebitni kupci v enem mesecu po prejemu poziva sporočijo pripravljenost, da se prodaja podjetja izvede njim.

V primeru, ko je več družbenikov pripravljeno kupiti poslovni delež, se na takem deležu vzpostavi skupno imetništvo (6. odstavek 481. člena ZGD-1).

ZGD-1 v 7. odstavku 481. člena predvideva možnost, da družbena pogodba predvidi potrebo po soglasju kvalificirane večine družbenikov in pogoje za izdajo soglasja, ki je predpogoj za odsvojitev poslovnega deleža osebam, ki v družbi še nimajo položaja družbenika.

Izstop družbenika v primeru, da prodaja podjetja tretjim osebam ni omogočena

V primeru neizdaje soglasja, da se prodaja podjetja izvede tretji osebi, ter nepripravljenosti kupiti poslovni delež s strani obstoječih družbenikov je izpolnjen pogoj za izstop družbenika iz družbe. ZGD-1 sicer ne pozna možnosti izstopa ali izključitve, ki bi veljala že nasploh. V 501. členu ZGD-1 tudi razlikuje med pogodbenim, torej izvensodnim izstopom in sodno izključitvijo družbenika iz družbe. Izvensodno lahko družbenik izstopi zgolj v primerih, če je v družbeni pogodbi tak izstop predviden oz. določen kot možen. Kot že navedeno, je potrebno, da določba družbene pogodbe opredeljuje postopek (odpovedni rok, razloge za izstop, način dokazovanja razlogov, odpovedni rok, način odločanja o izstopu itd.) ter druge pogoje in posledice, ki se nanašajo na izstop družbenika.[5]

V primeru, da to v družbeni pogodbi ni dosledno urejeno, bo registrsko sodišče, ob predložitvi predloga za vpis izstopa v sodni register, ugotovilo, da niso izpolnjeni materialni pogoji za vpis. To izhaja tudi iz sodne prakse. Višje sodišče v Ljubljani je v argumentaciji k sodbi I Cpg 1053/2002 z dne 10. 11. 2004 zapisalo, da v primeru, ko družbena pogodba ne določa postopka izstopa, izstop z odpovedjo ni mogoč. V danem primeru je družbena pogodba predvidela samo pogoje, ni pa uredila postopka za izstop družbenika, saj ni opredelila, komu je družbenik dolžan dati odpoved, na kakšen način in kakšne so pristojnosti organa, ki sprejme takšno odpoved. Ker po obravnavani družbeni pogodbi dopusten izstop po vsebini ni izpolnjeval vseh zahtev iz takrat veljavnega 1. odstavka 436. člena ZGD (danes to ureja 1. odstavek 501. člena ZGD-1), ni mogoče sprejeti stališča, da je bil pogodbeni izstop z družbeno pogodbo urejen.[6]

Preostala možnost je sodni izstop, za katerega pa morajo biti izpolnjeni pogoji, ki jih določa zakon. S tožbo namreč lahko družbenik zahteva izstop le, če za to obstajajo utemeljeni razlogi. Zakon te razloge navaja le primeroma, vsi pa se nanašajo na nepošteno in nezakonito ravnanje preostalih družbenikov in poslovodje. »Vendar to niso edini razlogi. Lahko bi rekli, da so utemeljeni razlogi za izstop vsa tista dejstva, zaradi katerih ni mogoče pričakovati, da bi kdo še vztrajal kot družbenik, ker mu tako stanje lahko prinaša nesorazmerna bremena ali škodo in dejstvo ne spada med normalna komercialna tveganja«.[7]

Prodaja podjetja ko je predmet prodaja delnic družbe

Tudi v javnih delniških družbah obstaja potreba po vplivu družbe na delničarsko strukturo, pri čemer je moč z omejitvami prenosljivosti poslovnega deleža primerjati vinkulacijo delnic v delniški družbi (lat. »vinculum« lisice, okovi), ki je edina statutarno dopustna omejitev prenosljivosti delnic in tako predstavlja izjemo od načela njihove proste prenosljivosti.[8]

ZGD-1 v 236. členu določa, da lahko statut omeji prenosljivost imenskih delnic tako, da je za prenos potrebno dovoljenje družbe.

Konkretizacija razlogov za odklonitev dovoljenja za prenos delnic mora biti na več nivojih. Poleg zakona je druga raven konkretizacija razlogov za odklonitev prenosa v statutu posamezne družbe. V statutu morajo biti odklonitveni razlogi določeni natančneje kot v zakonu. Ne zadošča, da je zakonski razlog le prepisan, ali da se statut na zakonske razloge le sklicuje. Statut mora biti bolj konkreten od zakona, opredeljen z jasno določenimi razlogi, ki so podlaga za neizdajo dovoljenja za prenos delnic. Tretja raven konkretizacije omejitve prenosa je sklep, s katerim organ družbe, ki je pristojen za odločanje o izdaji ali zavrnitvi dovoljenja za prenos, izdajo le-tega odkloni. V sklepu o odklonitvi morajo biti obrazloženi utemeljeni razlogi za zavrnitev prenosa v konkretnem primeru.[9]

Zakon pri tem loči dva položaja, in sicer tistega, kjer gre za prenos delnic, s katerimi se ne trguje na organiziranem trgu (237. člen ZGD-1), in tistega, ko so predmet prenosa delnice, s katerimi se na organiziranem trgu trguje (239. člen ZGD-1). Od tega, ali gre za en ali drug primer, so odvisne tudi posledice neizdaje soglasja za prenos delnic.

Če je pravni temelj pridobitve delnic, s katerimi se ne trguje na organiziranem trgu, dedovanje, delitev skupnega premoženja zakoncev ali prodaja, opravljena v postopku prisilne izvršbe, lahko družba zavrne dovoljenje za prenos samo v primeru, če ponudi prevzem teh delnic za plačilo njihove tržne vrednosti (237/4. člen ZGD-1). Tak pridobitelj pridobi premoženjske pravice iz delnic že s pridobitvijo, upravljavske pravice pa na podlagi dovoljenja družbe za prenos delnic (238/2. člen ZGD-1). V primerih ko gre za prenos delnic, s katerimi se trguje na organiziranem trgu, velja, da družba ne more zavrniti dovoljenja za prenos delnic, če je pravni temelj prenosa dedovanje, delitev skupnega premoženja zakoncev ali prodaja, opravljena v postopku izvršbe (239/3. člen ZGD-1). Vinkulacijo oz. omejitev prenosljivosti pozna tudi nemško pravo, vendar instituta ne ureja tako podrobno kot ZGD-1. V 2 odstavku 68. člena AktG je navedeno zgolj, da lahko statut družbe določi, da je prenos delnic pogojen s predhodnim soglasjem družbe, v imenu katere praviloma nastopa poslovodstvo družbe, lahko pa tudi (če tako določa statut družbe) nadzorni svet ali skupščina družbe. V statutu družbe morajo biti določeni tudi razlogi, zaradi katerih je tak prenos lahko zavrnjen, pri čemer delitev ali dedovanje poslovnega deleža med razlogi izrecno nista navedena. Kljub temu velja, da se s statutom delniške družbe podedeljivost delnic ne more izključiti, zato vinkulacije ni mogoče uporabiti za dednopravno pridobitev delnic.[10]

Omenjeno razlikovanje je namenjeno varovanju interesov javnosti in je tudi avtonomija statutarnega urejanja prilagojena stopnji »javnosti«, h kateri se je družba zavezala.

Z vidika urejanja odnosov v družinskih podjetij je inštitut vinkulacije lahko zanimiv z vidika širitve delničarske strukture (npr. zaradi potreb po dodatnem kapitalu ali zaradi dezinvestiranja obstoječih delničarjev) in urejanja upravljavskih odnosov v družbi (npr. pravica do delegiranja članov v nadzorni svet[11]).

mag. Igor Pirc, MBA

VIRI:

[1] Posebnost slovenske zakonodaje v primerjavi s predpisi v številnih drugih pranih sistemih je ta, da predkupno pravico sprejema že kot pravilo v zakonu – glej: Savič Sanja, Korporacijskopravne implikacije pri prenosu poslovnega deleža v primerjavi s prenosom poslovnih sredstev, Podjetje in delo, 2015, št. 2, str. 365.

[2] glej: VSL sklep I Cpg 660/2008 z dne 06.08.2008.

[3] Zabel Bojan, Zakon o gospodarskih družbah (ZGD) s komentarjem – Druga, dopolnjena in spremenjena izdaja – 2 knjiga”, GV založba, 2002, str. 689 (v nadaljevanju: Zakon o gospodarskih družbah (ZGD) s komentarjem- Druga, dopolnjena in spremenjena izdaja – 2 knjiga).

[4] VSL sodba I Cpg 1282/2010 z dne 15. 4. 2011.; Korporacijsko pravo: pravni položaj gospodarskih subjektov, str. 889.

[5] Kocbek Marijan, Veliki komentar zakona o gospodarskih družbah 3. knjiga, GV založba, Ljubljana, 2007, str.145-147 (v nadaljevanju: Veliki komentar zakona o gospodarskih družbah 3. knjiga).

[6] VSL sklep in sodba I Cpg 1053/2002 z dne 10. 11. 2004.

[7] Veliki komentar zakona o gospodarskih družbah 3. knjiga, str.145-147.

[8] Samec Nataša, Nova ureditev vinkulacije in uvedba pravice do delegiranja z novelo ZGD-F, Podjetje in delo, 2001, št. 5, str. 592 (v nadaljevanju: Nova ureditev vinkulacije in uvedba pravice do delegiranja z novelo ZGD-F).

[9] Vrhovno sodišče, Sklep III, Ips 95/2011 z dne 25.02.2014.

[10] Erbrecht, str. 599, 600.

[11] Nova ureditev vinkulacije in uvedba pravice do delegiranja z novelo ZGD-F, str. 592.

Oddaj Komentar