Skupno premoženje zakoncev v primeru dedovanja

Skupno premoženje zakoncev v primeru dedovanja

Glede problematike skupnega premoženja zakoncev, smo že pisali v preteklosti. Tukaj bomo obravnavali skupno premoženje zakoncev in delitev poslovnega deleža v primeru dedovanja. Temelj razumevanja je določba 4. odstavka 483. člena ZGD-1, ki določa, da delitev poslovnega deleža ni dopustna, razen pri odsvojitvi, delitvi skupnega premoženja zakoncev ali dedovanju in da lahko družbena pogodba delitev poslovnega deleža prepove.

Skupno premoženje zakoncev in dediščina

Posebej zanimiv in v praksi pogost bo primer, ko je zapustnik v poslovnem registru naveden kot imetnik poslovnega deleža, ki predstavlja skupno premoženje zakoncev, pri čemer imata zakonca skupne potomce ali jih ima zgolj zapustnik, ki s poslovnim deležem ni oporočno razpolagal. V takem primeru je pri dedovanju poslovnega deleža potrebno upoštevati, da gre za skupno premoženje zakoncev, tako da je predmet dedovanja lahko le del poslovnega deleža, ki bi pripadal zapustniku. Zgolj tako nastali poslovni delež je lahko predmet razdelitve v krogu zakonitih dedičev (10. člen ZD).

Skladno z določbo 145. člena ZD do delitve zapuščine dediči upravljajo in razpolagajo z dediščino skupno (in soglasno[1]). V trenutku zapustnikove smrti tako postane do deleža, katerega imetnik je bil zapustnik, upravičena skupnost dedičev, ki deluje po pravilih skupnoročne združbe, ki nima pravne subjektivitete. Taka skupnost dedičev traja dotlej, dokler sodediči zapuščine ne razdelijo med seboj.[2] Glede upravljanja dediščine je pomembna določba 145. člena ZD, ki določa, da v primeru, ko ni izvršitelja oporoke, dediči pa se ne morejo sporazumeti glede uprave dediščine, postavi sodišče na zahtevo katerega koli od njih upravitelja, ki upravlja dediščino za vse, ali pa določi vsakemu dediču del dediščine, ki naj ga upravlja.

Mladoletni dedni upravičenec

S posebnimi okoliščinami v zvezi z dedovanjem poslovnega deleža se srečamo tudi, ko je upravičenec do poslovnega deleža mladoletna oseba. Tak primer je sicer najpogostejši v primeru dedovanja, lahko pa nastopi tudi v primeru darilne pogodbe ob sami ustanovitvi družbe ali s prodajo.[3] Pri tem je pomembno poznavanje določb 1. odstavka 149. člena DZ, ki določa, da smejo starši premoženje svojih otrok samo zaradi njegovega preživljanja, vzgoje in izobrazbe ali če to zahteva kakšna druga njegova korist. Navedeno določbo pa je potrebno upoštevati tudi v primeru, ko otrok sicer pridobiva premoženje, ki je obremenjeno do te mere, da bo lahko otroka oviralo pri njegovem šolanju in življenju nasploh.[4] Tak primer je lahko v primeru dedovanja ali v primeru prenosa premoženja na podlagi izročilne pogodbe, ki po vsebini izpolnjuje značilnosti »pogodbe o tveganju«[5]

Velja tudi navesti, da lahko mladoletniki, ki so dopolnili petnajst let, s potrditvijo staršev, sami sklepajo pravne posle.[6]

Navedene ugotovitve velja upoštevati tudi v primeru odločanja mladoletnih oseb in drugih oseb brez poslovne sposobnosti na skupščini družbenikov, še posebej, ko je predmet obravnave delitev bilančnega dobička družbe ali sprejemanje drugih sklepov, ki imajo vpliv na vrednost poslovnega deleža.

Zanimivo vprašanje, ki sicer sodi v področje upravljanja družb, je tudi vprašanje, ki se pojavi v primeru, ko so preživeli zakonec in njegovi mladoletni otroci imetniki poslovnih deležev v družbi. Ker imajo lahko navedene osebe nasprotne interese, je glede tega moč pričakovati konflikte. V tovrstnih primerih je možna postavitev kolizijskega skrbnika, kot ga določa 269. člen DZ. Kolizijski skrbnik se postavi mladoletniku, nad katerim izvršujejo starši roditeljsko pravico, v primeru spora med njim in starši, za sklenitev posameznih pravnih opravil med njimi, ter v drugih primerih, če so njihove koristi v navzkrižju.

Opombe

[1] Juhart Miha, Nekatera odprta vprašanja deleža v družbi z omejeno odgovornostjo – II(*1), Podjetje in delo, 1991, št. 7, str. 754 (v nadaljevanju: Nekatera odprta vprašanja deleža v družbi z omejeno odgovornostjo – II).

[2] Ibidem.

[3] Ibidem.

[4] Glej sodbo I U 1531/2011 z dne 27. 3. 2012.

[5] Glej sodbe: VSL sklep I Cp 4434/2008 z dne 20. 5. 2009, VSL sodba I Cp 2529/2014 z dne 19. 11. 2014, VSL sklep II Cp 2460/2013 z dne 8. 1. 2014.

[6] »Ena bistvenih razlik med 146. in 149. členom DZ je v tem, kdo pristopi k sklenitvi pravnega posla. Če se postopa po 146. členu DZ, sklene pravni posel mladoletnik, ki je dopolnil 15 let starosti. Pri čemer je za veljavnost pravnega posla potrebno, da ga odobrijo starši. Če pa se postopa po 149. členu DZ so stranke pravnega posla starši. Otrokove pravice pa varuje sodišče, ki lahko izreče ukrepe za zavarovanje otrokove premoženjske koristi, če obstaja nevarnost ogrozitve.

Oddaj Komentar