Ugotovitve v zvezi z vprašanjem odgovornosti upravnega odbora

Temeljna ugotovitev pri opredeljevanju odgovornosti članov organov in izvršnih direktorjev v enotirnem sistemu upravljanja je, da je enotirne sisteme upravljanja med seboj nemogoče primerjati, saj je razpon značilnosti posameznega od njih enostavno prevelik, predvsem pa vsakokratno pogojen s specifičnim kulturnim in gospodarskim ozadjem. Če parafraziram, »meter« s katerim določamo značilnosti enotirnega sistema v eni državi je neprimeren za opredeljevanje enakih značilnosti v drugi.

Kljub povedanem pa so ugotovitve sledeče:

Ugotovitev št. 1: Pojmovno označevanje posameznikov povezanih z upravljanjem družbe

Pri opredeljevanju odgovornosti članov upravnega odbora moramo biti pozorni na različno uporabo pojma direktor v različnih sistemih. Upravni odbor je organ v katerem sedijo direktorji družbe. Direktorje družb v večini sistemov imenujejo delničarji na skupščini delničarjev in ti kot njegovi člani, sestavljajo upravni odbor. Izjema je na primer Združeno kraljestvo, kjer ima upravni odbor pravico imenovati dodatne direktorje. V skladu z ZGD-1 lahko upravni odbor (mora, če gre za javne družbe) imenuje izvršne direktorje, ki pa (kot je razvidno iz 290 čl. ZGD-1) niso nujno člani upravnega odbora. Glede na povedano bi se lahko pojavilo vprašanje ali so s tem dejansko mišljeni direktorji z vsemi lastnostmi posameznikov, ki jih v upravni odbor imenuje skupščina delničarjev ali pa je s tem mišljen položaj v družbi, ki ga npr. v ZDA označujejo kot Officer oziroma Menedžer v modelu enotirnega upravljanja družb, ki je uveljavljen v Evropi.

Vsekakor je pojem izvršni direktor v tuji praksi upravljanja družb uveljavljen, vendar je rezerviran zgolj za posameznike, ki jih imenuje skupščina delničarjev.

Ugotovitev št. 2: Kolektivna vs. individualna odgovornost članov upravnega odbora

Ugotovitev neposredno povezana z odgovornostjo direktorjev je, da v Evropi prevladuje koncept kolektivne odgovornosti organov upravljanja družbi, torej tudi upravnega odbora. Gre za pristop, ki je nasproten tistemu, ki je uveljavljen v ZDA in v katerem je odgovornost posameznega direktorja-člana upravnega odbora individualna in jo lahko uveljavljajo tako delničarji kot tudi družba.

Vsem sistemom enotirnega sistema upravljanja je skupna delitev na izvršne in neizvršne člane, torej na tiste, ki poznajo poslovanje družbe do obisti in skrbijo za njeno »dnevno poslovanj« (izvršni direktorji) ter na tiste, ki navadno niso zaposleni v družbi in opravljajo funkcijo nadzora podobno tisti, ki jo vršijo nadzorni sveti družb v dvotirnem sistemu upravljanja. Delitev vlog je tudi osnova za delitev odgovornosti med samimi direktorji-člani organa upravljanja. Slednja ugotovitev nas navaja na razmišljanje, da razlika med enotirnim in dvotirnim sistemom v praksi ne obstaja. Temu pa vendarle ni tako. Upravni odbor je z razliko od nadzornega sveta izvorni nosilec poslovnih upravičenj v družbi, ki pa te svoje pristojnosti delegira na izvršne direktorje in menedžment družb in, ki si lahko posamezna poslovodna upravičenja pridrži.

Ugotovitev št. 3: Vloga kodeksov upravljanja družb v enotirnih sistemih

Pravno praznino, ki se v zvezi z vlogo, pristojnostmi in odgovornostmi izvršnih direktorjev[1] pojavlja v večini ureditev, ki poznajo enotirni sistem upravljanja družb, »zapolnjujejo« priporočila vsebovana v kodeksih upravljanja družb. Položaj izvršnih direktorjev je precej nedoločen tudi v ZGD-1, kar verjetno pomeni, da bo kodeks[2] tudi pri nas prevzel podobno vlogo. Velja pa poudariti, da usmerjanje prakse delovanja družb prek nezavezujočih aktov (kar kodeks je) ni enako primerno za vsa pravna in kulturna okolja. Če je na primer v Združenem kraljestvu kljub neformalni naravi kodeksa pričakovati, da se bo sodnik pri reševanju spornih primerov naslonil tudi na neformalna priporočila in povzetke dobre prakse, ki je vsebovana v kodeksu, temu verjetno ne bo tako v nekaterih kontinentalnih pravnih sistemih. Pomembna je tudi stopnja razvitosti korporacijske kulture v družbi. V manj razvitih sistemih je namreč pripravljenost slediti neformalnim priporočilom kodeksov manjša kot v tistih z višjo stopnjo tovrstne kulture.

Ugotovitev št. 4: Redefiniranje vloge članov organov vodenja in upravljanja

Delitev vlog med izvršnimi in neizvršenimi člani upravnega odbora ostaja v grobem enaka delitvi odgovornosti med člani uprave in nadzornega sveta v dvotirnem sistemu upravljanja družb. Kljub temu pa se naloge in s tem odgovornosti članov upravnega odbora, ki jih nosijo neizvršni direktorji širši zaradi dveh razlogov. Poleg gole nadzorstvene funkcije, ki jo neizvršni direktorji prvenstveno opravljajo, so ti kot člani upravnega odbora odgovorni tudi za strateško-dolgoročno usmerjanje družbe. Zaradi tega bo članstvo v upravnem odboru praviloma zahtevalo več časa in truda v primerjavi s tistim v nadzornem svetu, kar posledično pomeni tudi večjo profesionalizacijo. Z vidika odgovornosti pomeni to prepletanje odgovornosti iz sfere poslovodenja in nadzora.

Prvi del: Pristojnosti in odgovornosti članov upravnega odbora – ZGD-1

Igor Pirc, Univ. dipl. prav., EMBA

[1] Eddy Wymeersch; Comperative Corporate Governance; str. 1079

[2] V Sloveniji je bil oblikovan Kodeks upravljanja javnih delniških družb, ki so ga sporazumno oblikovali in sprejeli Ljubljanska borza, d. d., Ljubljana,

Združenje članov nadzornih svetov in Združenje Manager dne 18. 3. 2004, ter spremenili in dopolnili dne 14.12.2005.